Zgodba

Prvo leto, ko je Nemčija okupirala Francijo, je Shosanna Dreyfus (Melanie Laurent) priča pomoru svoje družine. Krvavo dejanje je ukazal nacistični polkovnik Hans Landa (Christoph Waltz). Shosanna za las uide smrti in pobegne v Pariz, kjer pod novim, popolnoma francoskim imenom živi kot lastnica kino dvorane.

Drugje v Evropi poročnik Aldo Raine (Brad Pitt) zbere skupino ameriških vojakov judovske veroizpovedi, da bi izvajali hitre in srhljive maščevalne akcije. Enota, ki postane kaj hitro razvpita med sovražnimi vojaki in častniki, dobi nalogo, za katero mora sodelovati z nemško igralko in tajno agentko Bridget von Hammersmark (Diane Kruger). Naloga? Odstraniti vodstvo tretjega rajha, ki se bo zbralo na premieri novega skrajno nemško domoljubnega filma. Toda lastnica izbrane kino dvorane, ki je po naključju ravno Shosanna, ima svoje načrte za maščevanje.

O produkciji

Prvo poglavje – Scenarij

Kako dolgo je nastajal film, najbolje povedo anekdote, ki krožijo med Tarantinovimi kolegi in sodelavci. Delci zgodbe in odlomki iz scenarija so tu in tam namreč našli pot v njihove medsebojne pogovore. Naslov vohunskega epa si je izposodil pri filmu Enza Castellerija iz l. 1978.

Castelleri, ki se za nekaj trenutkov celo pojavi v filmu, zagotavlja, da film ni remake, temveč povsem svoj film, ki pa ga je navdihnil Castelleri.

Producent Lawrence Bender se spominja, kdaj mu je Tarantino prvič bral odlomke. Od takrat je minilo že deset let. Bil je navdušen, toda snemanje je moralo počakati in v tem desetletju čakanja je scenarij doživel vrsto sprememb, nekajkrat pa je bila v igri celo zamisel, da bi projekt posneli kot mini serijo za TV ali da bi Tarantino napisal roman.

Toda zamisel se je vedno znova pojavljala in zbujala zanimanje. Eli Roth, ki igra barabo Donnyja Donowitza, se spominja: "Za zgodbo sem prvič slišal decembra 2004, ko je Quentin odigral cel Hitlerjev monolog. Takrat sem prvič tudi spremljal to, čemur pravim "Tarantinovo gledališče", ko bere scenarij in odigra vse like. Leta in leta me je klical in vsakič rekel, imam nov prizor za Barabe. A potem je scenarij odložil in posnel ali napisal nekaj drugega. Pred poldrugim letom pa je končno rekel, da je čas, da posname tudi to."

2. julija, 2008 je Tarantino dokončal scenarij za Neslavne barabe.

"Vsako poglavje filma ima rahlo drugačen videz in občutek, tudi ton je drugačen. Začetek je kot špageti vestern, vendar z ikonografijo 2. svetovne vojne," pojasnjuje Tarantino.

Scenarij je presenetil večino tistih, ki so ga dobili v roke. Nekateri so pričakovali obsežne prizore bojev, pokole, kri v potokih. Poleg tega se liki lahkotno gibljejo med različnimi realnostmi. In tako je nastala pravljica, vendar s pridihom Quentina Tarantina.

Tarantino je hotel, da bi film prikazali v Cannesu l. 2009, kar je bilo skoraj nemogoče. Vso predprodukcijo bi morali opraviti prej, celo snemati bi morali začeti prej, preden bi imeli dorečeno vso finančno strukturo. Tarantino je takoj poslal scenarij Bradu Pittu in začeli so zbirati igralsko ekipo. Scenograf David Wasco je takoj odhitel iskat lokacije in že 14 tednov od dneva, ko je Tarantino pritisnil zadnjo piko v scenarij, so bili pripravljeni za snemanje.

Drugo poglavje – Izbor igralcev

Pri izbiri igralcev so zagnano delale tri ekipe - v Parizu, Berlinu in Los Angelesu. Film namreč prinaša novost. V njem ne boste videli Nemca, ki igra Rusa, Angleža, ki igra Irca, Italijana, ki igra Francoza, kot je bilo pogosto videti doslej. Vse like so igrali igralci iz ustreznih držav. Prvi se je zasedbi pridružil Brad Pitt, s katerim sta že dolgo načrtovala sodelovanje. In ta projekt se je zdel obema pisan na kožo.  Diane Kruger, ki je odraščala v Nemčiji, živi pa v Parizu, je z veseljem sprejela ponudbo, saj ceni režiserjev pristop do Evrope in evropskih igralcev ter do snemanja filma o Evropi. Tokrat je po njenem mnenju zaigral na pravo struno evropskega občinstva, saj slišimo, kdaj določene vloge ne igrajo rojeni govorci, temveč igralci iz drugih držav, in to se nam zdi smešno ter podcenjujoče do publike. Med prvimi v zasedbi je bil tudi Daniel Brühl, ki igra vojnega junaka, ki postane filmska zvezda. Ko je bil že potrjen za vlogo in je odpotoval v Pariz, da bi na avdiciji bral z igralkami, ki so se potegovale za vlogo Shosanne, se je pokazala enkratna kemija med njim in Mélanie Laurent, igralko in režiserko, ki je prejela zlato palmo za najboljši kratki film l. 2008, l. 2007 pa cesarja za najbolj obetavno igralko. Morda najtežje je bilo najti igralca za vlogo neverjetno podlega, zahrbtnega, hladnokrvnega in na trenutke maničnega polk. Hansa Lando. Christoph Waltz je že po prvih nekaj besedah na avdiciji prepričal Tarantina in producente.

Nemški igralec Gedeon Burkhard, ki igra Wilhelma Wickija, je na vlogo čakal osem let, od trenutka, ko je Tarantina prvič srečal in mu je ta omenil, da pripravlja film o 2. svetovni vojni, v katerem bo vloga tudi zanj. Od tistega srečanja od Tarantina in o filmu ni bilo niti glasu, dokler niso začeli igrati nemških igralcev. Burkhard pravi, da je sedel doma in čakal, ali se bo režiser spomnil njunega pogovora. Spomnil se ga je, poklicali so ga na avdicijo in dobil je vlogo.

Če boste dobro pogledali, boste v enem prizoru opazili tudi precej spremenjenega Mika Myersa, ki je tak navdušenec nad 2. svetovno vojno, da je na vsak način hotel biti v filmu.

Tretje poglavje – Lokacije

Po desetih letih pisanja in 14 tednih predprodukcije se je snemanje začelo 9. oktobra 2008 v nemškem mestecu Bad Schandau blizu češke meje. Skoraj vse prizore so posneli v pravem zaporedju, od grozljivega soočenja med Lapaditom in Lando naprej. Notranjost kmetije, kina in točilnice so postavili v 97 let starem studiu Babelsberg v Berlinu, kjer so posneli nekaj najboljših nemških filmov ter sodobne mednarodne projekte, kot so The Pianist, The Constant Gardener, The Bourne Supremacy in drugi. Tam so posneli tudi Modrega angela in Metropolis, na primer. In ne pozabimo, da je sam Goebbels tam snemal filme. Ironično in povsem primerno. Kopijo kino dvorane so postavili tudi v opuščeni betonarni v bližini Berlina. Ta različica je na koncu zgorela. In ker Tarantino zagovarja, da je film tem boljši, čim manj je računalniške grafike, so veliki prizor požara posneli s 160 statisti.

V Berlinu so iskali kraje, kjer so še vedno ostanki nasilnih časov, kjer je še vedno videti luknje od krogel. Nekatere prizore so posneli celo v pravih nacističnih zgradbah, ki jih je dal zgraditi Hitler, in krajih okoli njih. Med lokacijami lahko opazimo tudi drobno počastitev Clauda Chabrola in njegov film Le sang des autres. Poiskali so namreč točno tisto lokacijo, ki jo je uporabil tudi on v tem filmu.

V filmu je še en bonbonček - film v filmu. Nacistični propagandni film o moči nemške vojske, ki Hitlerja spravi v krohot. Film, ki ga gledajo ob koncu dogajanja, sta posnela Eli Roth in njegov brat Gabriel, v njem pa igra Daniel Brühl. Film traja v celoti okoli sedem minut, čeprav ne vidimo celega. Seveda avtorji upajo, da bo v celoti objavljen med dodatki na DVD-ju. In kot se za Tarantina spodobi, se tudi za tem drobnim delom zgodbe skriva ironija. Nacistični propagandni film je posnel žid.

Epilog

"Nekoč v okupirani Franciji…" Že prvi stavek filma pove, da ne bomo videli dokumentarca. Film se sicer dogaja med 2. svetovno vojno, vendar ni vojni film. Je film o maščevanju. In je film o filmu, ki reši svet.