Kino Dobrepolje je začel s svojim delovanjem 30. aprila leta 1956. Od takrat pa vse do leta 2010 je z dvema filmoma na teden deloval neprekinjeno, izjema je bil le čas med gradnjo novega Jakličevega doma. S tem se lahko pohvali le malo kinematografov.

Z reproduktivno kinematografijo oz. kinom v Dobrepolju je začel gospod Tomaž Lendero. Do takrat so Doprepoljci gledali filme v Ljubljani ali v Velikih Laščah. Ker avtomobilov takrat še ni bilo veliko, so mladi in stari s kolesi ali pa tudi peš romali gledat gibljive slike v Velike Lašče. Občinski možje so zato sklenili, da tudi v Dobrepoljskem kulturnem domu montirajo potrebne naprave. Prva predstava je stekla 30. aprila 1956 ob 20. uri s premiero slovenskega filma Jara gospoda.

Začetki so bili težki. Tedanjo dvorano je bilo težko preurediti v kinodvorano, saj je bila grajena za igre in razne druge prireditve. Prvi kinoprojektor je bil domače izdelave tovarne ISKRA iz Kranja z oznako NP-2. Slika je bila kvadratna (1:1), bolj temna kot ne, saj je projekcijsko svetlobo dajal obločni plamen med dvema grafitnima elektrodama, podobno kot pri aparatu za elektro varjenje. Pri izgorevanju elektrod med predvajanjem filma se je razdalja med njima povečovala. Operater je moral biti na to ves čas pozoren in ves čas ročno približevati elektrodi. Kino predstava je imela zaradi enega projektorja eno prekinitev, če je bil film daljši pa tudi dve. Med prekinitvijo so šli gledalci na WC ali na cigaret. Večinoma so prekinitve med predstavo imeli kar radi.

G. Lendero je zelo sledil tehničnim novostim in jih vnašal tudi v dobrepoljski kino. Tako je kmalu posodobil projektor z "VistaVision" optiko. Slika se je razširila v razmerje 1: 1,66 do 1:1,85. Med prvimi je leta 1960 posodobil projektor z možnostjo panoramske projekcije imenovane "Cinemascope", kjer je razmerje slike 1: 2,35. G. Lendero se je rad pohvalil s tem in je večkrat pripovedoval kako so se v Zagrebu čudili, ko je izbral tudi "cinemascope" filme. Takrat je bilo pogodbe za predvajanje filmov potrebno osebno podpisati na distribuciji in te so bile za vso Jugoslavijo v Zagrebu. »Drug, ovi filmi nisu za vas, jer su v cinemascope tehnici«. »Saj imamo pri nas projektor opremljen za predvajanje teh filmov.« »Jao, Jovo slušaj to, v Sloveniji že svako selo ima cinemascope, a kod nas ga nemajo ni gradovi kao Slavonski Brod.«

Na sporedu sta bila dva filma tedensko. V sredo zvečer so bili na spredu bolj zahtevni filmi, komercialni pa na vikend. Prva predstava je bila v soboto zvečer, druga predstava v nedeljo popoldan (ob 15. uri) in še tretja v nedeljo zvečer. Povprečen obisk na predstavo je bil nad 100 obiskovalcev. Ko so se začele proste sobote, se je kino predstava iz srede premaknila na petek zvečer. Zaradi vse več prireditev v dvorani se je kino predstava v soboto zvečer ukinila in s tem se je sprostil termin za proslave, igre, prireditve, itd.

Dvorana starega Jakličevega doma okrog leta 1990.
Dvorana je skupaj s parterjem in balkonom sprejela čez 300 obiskovalcev. Sedeži so bili leseni (netapicirani). Vsaka vrsta sedežev je imela ob straneh tudi priklopni sedež.

Vhod v parter (1998).

Leta 1975, ko so prenavljali kino Grosuplje, je g. Lendero kinoprojektor iz Grosuplja pripeljal v kino Dobrepolje, tako je sedaj tudi naš kino imel 2 projektorja in odmori med predstavo so odpadli. Nekaterim gledalcem v začetku to ni bilo všeč, vendar so se kmalu navadili.

Projektor Iskra NP-21 (1979).

Leta 1979 je kino Dobrepolje dobil od distribucije Vesna film dva zelo malo rabljena kinoprojektorja ISKRA KRANJ z oznako NP-21. Opremljena sta bila z vso prej našteto optiko in kar je bilo najvažnejše, opremljena sta bila tudi z 900W ksenonskima projekcijskima žarnicama. To je bila velika pridobitev, saj se je kvaliteta slike občutno izboljšala. Ta projektorja sta delovala vse do rušitve starega Jakličevega doma julija 1999.

Projektor Iskra NP-21 (1998).
Ta projektor je bil v uporabi do leta 1999. Imel je vgrajeno 900W ksenonsko žarnico. Na sliki je viden nosilec za 3 različne objektive: standard (1:137), VistaVision (1:1.85) in Cinemascope z anamorfnim objektivom (1:2.35).

Zvočna oprema v kabini leta 1979 ter leta 2001.

Spored kina Dobrepolje objavljenem v lokalnem časopisu (1986 in 1988).

Novembra 2001 je kino Dobrepolje zopet začel delovati v novem Jakličevem domu. Iskrine projektorje sta zamenjala nova 35mm projektorja srednjega razreda češke proizvodnje Meopta, zastarelo mono ozvočenje pa je nadomestil vrhunski Dolby Digital zvočni sistem. Prokektorja sta bila opremljena s 1600 W ksenonskima žarnicama. Od takrat naprej ima dvorana tudi motorizirano rolo platno.

Projektorji Meopta Meo-5xb v kabini novega Jakličevega doma leta 2001.
Projektorja imata 1600W ksenonsko žarnico. Na malem kolutu na sliki se nahajajo napovedniki, ki jim v žargonu pravimo foršpani.

Ob naglem prodoru televizije po letu 1960 se je obisk pričel zmanjševati. Veliko podeželskih kinematografov je takrat začelo zapirati svoja vrata, toda dobrepoljski kino je vzdržal krizo, po kateri se je število obiskovalcev spet začelo postopoma večati. Vrsto let je bil dobrepoljski kino edini v občini Grosuplje. Naslednji upad obiska je kino doživel ob prihodu (piratskih) videokaset, a se je tudi tedaj obdržal. Naslednji udarec podeželskim kinematografom je bil pojav multipleksov ob obrobjih mest. Zadnji upad obiska pri vseh kinematografih pa sovpada z razvojem digitalizacije, saj je filme danes lahko naložiti s spleta in jih gledati doma na velikih LCD zaslonih in tudi na tabličnih računalnikh, pametnih telefonih ...

Članek objavljen v lokalnem časopisu v rubriki "Gremo v kino" (1988).

Vse krize do digitalizacije je dobrepoljski kino uspešno prebrodil. Več let so bili kinematografi v regiji, zaradi nižjih stroškov najemnin filmov, združeni pod Zvezo kulturnih društev Grosuplje in kasneje pod Turističnim društvom Dobrepolje. V tej skupini so obratovali: Kino Dobrepolje, Kino Velike Lašče, Kino Grosuplje, Kino Ivančna Gorica, Kino Ribnica in kasneje po letu 1997 še Kino Kočevje. Programski vodja je sestavljal program za vse kinematografe skupaj. Sestava programa in v večini tudi priprava filmov (lepljenje na velike kolute, opremljanje s folijami za avtomatiko...) se je opravljala v dobrepoljskem kinu. Operaterjih drugih kinematografov v skupini so tako dobili že popolnoma opremljene filme in so jih lahko takoj vstavili v projektor. V zadnjih destletjih sta imela svojega kinooperaterja, poleg kina Dobrepolje, le še kino Velike Lašče in Grosuplje. Ribnico je tako pokrival kinooperater iz Velikih Lašč, Ivančno gorico ter Kočevje pa operater iz Dobrepolja.

Pri zadnjih obnovah teh kinematografov okrog leta 2000 so bili večinoma vsi nadgrajeni ali nadomeščeni s projektorji z avtomatskim preklopom, le v Grosupljem in Ivančni gorici so vse do zaprtja delovali projektorji z ročnim preklopom iz enega na drugi projektor. Vrtenje filma na takih projektorjih je bilo za kinooperaterja bolj zahtevno. Oznake za prehod iz enga koluta (čina) na drugega so bile lahko v bolj temnih scenah slabo vidne in jih je kinooperater zato včasih spregledal ter tako prikazal za nekaj sekund praznega filma (v žargonu blank) s črnim ali belim ozadjem, s številkami in pokanjem v zvočnikih. Pri nas se jo to zgodilo redko - prehodi iz enega projektorja na drugega so bili za gledalce neopazni. Filme smo prejemali od distributerjev v kolutih s približno dolžino filma med 400 in 600 metri, kar ustreza času med 15 in 20 minut. Povprečen film je imel ponavadi 6 kolutov, kar je pomenilo pet preklopov na film, ali enega do dva, če smo kolute zlepili skupaj. Celoten film je tehtal okrog 30kg.
Zanimivo je, da se je ta način delitve filma ohranil tudi v novi digitalni dobi, saj so tudi sedaj datoteke filma (DCP) razdelejene na več delov in imajo pred prvo in po zadnji sliki tudi nekaj sekund filma z odštevanjem in testnimi slikami - povsem enako kot pri 35mm filmskem traku.

V vseh letih se je v kinu izmenjalo večje število biljaterjev. V stari dvorani smo potrebovali kar dva - enega za parter in drugega za balkon. Najdlje je to delo - vse od začetka 90-ih pa do leta 2014 - zelo vestno opravljal Štefan Žuman (1948-2023).

V kinu Dobrepolje smo od leta 2011 naprej predvajal le 2 filma mesečno. V večini so bili to mladinski in otroški animirani filmi sinhronizirani v slovenščino, ki so bili dobro obiskani. Predvajali smo tudi umetniške in nekomercailne filme neodvisnih produkcij. Kino Dobrepolje je bil vključen tudi v Art kino mreže Slovenije s katero smo leta 2012 skupaj s kinom Velike Lašče sodelovali pri pripravi tečaja za izobraževanje kinooperaterjev.

Do leta 2014 se je filmska industrija popolnoma digitalizirala. Manjši kinematografi, med katere spada tudi kino Dobrepolje, so zaradi prevelikih stroškov prehoda na digitalni projektor morali zapreti svoja vrata.

Prva slika: projektor Meopta Meo IV in dvorana v Grosupljem leta 2010. Druga slika: projektorja Iskra KN-3 in KN-4 v Kočevju leta 2010.
V Ivančni gorici sta bila v obratovanju Iskrina projektorja NP-21, prav tako v Kočevju do leta 2001. V Ribnici so bili filmi predvajani na projektorjih Meopta Meo IV. V kinu Velike Lašče pa sta bila zadnja desetletja v pogonu projektorja Meopta Meo 5Xb. Češki projektorji Meopta so se namesto standardnih 24 slik na sekundo, vrteli s hitostjo 25 slik/s, kar je pomenilo, da je isti film, ki je bil predvajan v Ivančni gorici ali Kočevju, trajal npr. 120 minut, v Grosupljem, Velikih Laščah ter Ribnici pa le 115 minut. Pri daljših filmih je bila razlika še večja in tako smo v Grosupljem po predvajanju filma Titanik, od nekega gledalca dobili pritožbo, češ da smo film odrezali za 10 minut.

Kabina novega kina v Kočevju.
Izmed vseh nekdaj skupnih kinematografov se je leta 2015 digitilaziral le Kino Kočevje, ki sedaj nosi ime Kulturni center Kočevje (KCK). KCK je postal priljubljen kinematograf tudi najbolj zahtevnim filmoljubom ter stičišče ljubiteljev gledaliških predstav in glasbenih koncertov. Na sliki je viden digitalni filmski projektor.