Jason Reitman predstavlja film "V zraku", sodobno odisejo Ryana Binghama, strokovnjaka za odpuščanje zaposlenih in poslovnega popotnika, ki se po letih, preživetih na poti in v letalih, nenadoma znajde na tleh in se mora spoprijeti z resničnim življenjem. Ryan je bil dolgo povsem zadovoljen, celo navdušen nad svojim neobvezujočim življenjskim slogom, ki ga je vodil od letališča do letališča, od hotela do hotela, iz enega najetega avta v drugega. Vse svoje potrebščine lahko zloži v majhen kovček in je elitni član številnih klubov in programov, ki mu nudijo neštete ugodnosti - od osebnega pozdrava na letališču do preskakovanja dolgih vrst. Samo malo še manjka do cilja, ki si ga je zastavil - preletenih 10 milijonov milj. A vendar mora priznati, da v življenju nima ničesar. Nobene obveznosti, nobenega oprijemljivega razmerja. Ravno ko se zaljubi v simpatično poslovno popotnico Alex, Ryanova mlada in zagnana nova sodelavka Natalie šefa podjetja prepriča, da so neskončne poti do podjetij, kjer je treba v času recesije odpustiti več delavcev, zapravljanje časa in denarja, zato Ryanu nenadoma grozi, da bo moral večino časa preživeti na tleh, v svojem sterilnem, neosebnem stanovanju. Kakšna groza, mogoče si bo moral celo ustvariti dom.

O produkciji

V prvih dveh celovečernih filmih se je Jason Reitman uveljavil kot provokativen režiser, ki izbira nenavadne antijunake – tobačnega lobista v Thank You for Smoking in nosečo najstnico v z oskarjem nagrajenem filmu Juno – in pripoveduje globoko človeške, hkrati pa zabavne in privlačne zgodbe. Tudi tokrat nadaljuje v tem slogu. Njegov junak je Ryan Bingham, ki opravlja na prvi pogled zelo neprijetno delo: odpušča ljudi v podjetjih, ki so prisiljena skrčiti delovno silo.

Hkrati pa je Ryan v trenutku prepoznaven moški – očarljiv, pošten, navdušen nad hitrim tempom življenja in prednostmi, ki jih prinaša sodobna tehnologija, udobjem in gmotnimi dobrinami. Ima vse, le nekaj bistvenega mu manjka. Njegova zgodba zbuja zanimivo vprašanje: kako v svetu hitre tehnologije in virtualnih odnosov najdemo pristen, globok stik s sočlovekom? In kaj se zgodi, če se tem stikom izogibamo?

Ti dve vprašanji sta bistvo scenarija, ki je nastal po romanu Walterja Kirna. Ko je Sheldon Turner prvič prebral knjigo, mu lik Ryana Binghama ni več dal miru. "Očaral me je njegov edinstveni svet s službo, ki bi se jo vsak otepal. Kako lahko za denar širiš tako gorje in ostaneš človek, ne postaneš zagrenjen?" 

"Zgodbo sem videl kot pripoved o moškem, ki sicer misli, da je njegovo življenje popolno, vendar se mora spoprijeti z dejstvom, da bistveni elementi manjkajo, da si je zatiskal oči pred odgovornostjo in pred dejstvom, kako pomembno je biti del nečesa intimnega in večjega," dodaja Reitman. "Ryana Binghama je tako strah bremen skupnosti, da se je odrekel tudi vsemu lepemu, kar skupnost nudi. In s tem se človeštvo spoprijema v tem trenutku. Vsi uporabljamo mobilne telefone, pošiljamo SMS-e, obiskujemo spletne klepetalnice, pišemo bloge in podobno, zato imamo občutek, da smo z drugimi ljudmi povezani bolj kot kdajkoli prej, v resnici pa si sploh ne pogledamo več v oči. Pristnih razmerij vseh oblik je vse manj. Ryanovo življenje na letališčih, v letalih in hotelih je prispodoba današnjega časa. Na vsakem letališču se znajdemo, vse nam je domače, ker je dokaj poenoteno, toda nikjer se ne počutimo doma. Postali smo preveč globalni in izgubili smo občutek lokalne pripadnosti."

Kirn je navdih za roman dobil med naključnim srečanjem, ko je letel v Los Angeles in je moškega na sosednjem sedežu vprašal, od kod je. Možak pa je odvrnil: "Od tukaj. Na tem sedežu živim." Stanovanje je menda odpovedal, ker je bil 300 dni na leto na poti.

Reitman ni samo prenesel romana na veliko platno. Glavni lik je postavil v izvirne okoliščine in dogodke ter dodal dva izvirna lika, ki načneta Ryanov individualistični oklep - naivno in zagnano Natalie, ki jo mora Ryan vzeti pod svoje okrilje, čeprav njen projekt ogroža Ryanovo službo, in Alex, ki na prvi pogled deluje kot Ryanova ženska polovica, njegova sorodna duša, ob kateri si Ryan prvič zaželi začeti resnejše razmerje.

Čeprav je scenarij začel nastajati kot zgodba o nevsakdanjem trgovskem potniku, so mu dejanske gospodarske razmere, ki so se pojavile v času pisanja, dale novo težo. Nastopila je recesija. Zgodba je nenadoma dobila nov pomen, okoliščine, ki bi lahko vplivale na sprejem filma v javnosti, so se postavile na glavo. Zato se je Reitman odločil poglobiti v vprašanje izgube službe. In namesto da bi odzive odpuščenih zapisal v scenarij, je tvegal in posnel pristne, dejanske odzive navadnih Američanov, ki so v pešajočem gospodarstvu ravnokar izgubili službo. To je zgodbi dodalo skrajno ganljiv pridih in zmes drame in komedije v scenariju zasidralo v realnost.

Reitman se spominja: "Hoteli smo, da so prizori odpuščanja pristni. Zato smo v Detroitu in St. Louisu objavili oglas, v katerem smo povedali, da snemamo film, in pozvali vse, ki bi bili pripravljeni govoriti o izgubi službe. Odziv je bil tako velik, da nas je zabolelo v dno duše."

Kljub močni zgodbi je bilo jasno, da bo film v veliki meri odvisen od glavnega lika. Zato so zgodbo že začeli pisati z mislijo na oskarjevca Georgea Clooneyja. Lik je bil pisan zanj in vsej ekipi je neizmerno odleglo, ko je bil navdušen nad scenarijem. Poleg izjemnega igralskega talenta je v vlogo vnesel človeškost, ki jo lik nujno potrebuje.

Nič manj ključni od glavnega lika nista obe ženski, ki ga spremljata. Neskončno različni, pa vendar globoko v sebi podobni. Očarljivo poslovno žensko Alex je odigrala Vera Farmiga, ki je morala v igri prepričljivo združiti poslovno žensko in zapeljivko. Seveda se ni branila vročih prizorov z Georgeem Clooneyjem, predvsem pa jo je ganila pot, po kateri gre njun odnos.

V istem trenutku, ko Ryan spozna Alex, v njegovo življenje vstopi še ena ženska - mlada diplomantka, zagreta za delo, s silno željo, da bi se izkazala kot sposobna poslovna ženska, ki s svojim teoretičnim programom, ki naj bi ekonomiziral odpuščanje, nehote vnese v okrutno delo še bolj nečloveški pristop. Ko pa jo Ryan vzame s sabo, je dejanska izkušnja zanjo preprosto preveč. Mlado Natalie igra Anna Kendrick, druga najmlajša nominiranka v zgodovini nagrad tony. Reitman priznava, da je vlogo Natalie pisal zanjo, saj jo je videl v Rocket Science in bil navdušen nad njo. Vloga Natalie je dokaj neobičajna. Ponavadi so 20-letne mladenke v filmih obsojene na nekakšne romantične vloge, Natalie pa je vse prej kot romantična. Je praktična, poslovna, trmasta in nima nobenih interesov do glavnega junaka.

V zraku je film, ki potuje. Kot glavni junak se seli iz mesta v mesto, z letališča na letališče, iz podjetja v podjetje, iz hotela v hotel. Reitman pravi, da je bil ravno zato skrajno zahteven: "Marsikdo misli, da je izredno težko snemati zgodovinske filme, na primer film, ki se dogaja v Angliji v 17. stoletju. Toda večina gledalcev sploh ne bi opazila, če bi pri videzu filma zgrešil za sto let. Pri sodobnem filmu pa mora biti vse popolnoma točno, če hočeš, da deluje verodostojno. Je to res to mesto? Si na pravem letališču? So pisarne res take? Snemali smo v petih mestih, predstavili pa smo jih dvajset. Naš scenograf Steve Saklad je včasih delal čudeže, da je v eni zgradbi postavil kulise za dogodke v petih različnih mestih. Selili smo se iz nadstropja v nadstropje, pri tem pa vizualno dejansko prečkali vso celino."

Če pozorno pogledate prizore letališč, tudi okolica skozi film odraža Ryanovo razpoloženje in razmišljanje. Ko je navdušen nad svojim življenjem na poti, so letališča urejena, vse teče kot po maslu, ko pa se Ryanovo življenje začne spreminjati in se hkrati spreminja tudi njegov odnos do letališč, se tam nenadoma pojavi zmeda, nič več ni urejeno in ne teče gladko.

Mesta, kamor Ryan Bingham odpotuje, da bi odpuščal zaposlene, so bila skrbno izbrana in odražajo dejansko stanje v ameriškem gospodarstvu. Med njimi so na primer Detroit (avtomobilska industrija), Phoenix (zdravstvena zavarovanja), St. Louis (stekleničenje) in Wichita (poslovanje z vrednostnimi papirji). 

Vizualni, scenaristični, režiserski in igralski pristop, ki rušijo obstoječe norme, so ustvarili vizualno privlačen, zabaven in hkrati globoko ganljiv film, s katerim se lahko do neke mere poosebi vsak gledalec, saj na platnu ne bo videl izmišljenega sveta ali izmišljenega dogajanja, temveč nekaj, kar je tu in zdaj, kar lahko doleti vsakega. Tako poslovno kot osebno.