Zgodba

Aktivist za pravice istospolnih parov, prijatelj, ljubimec, politik, borec, ikona, junak. Njegovo življenje je spremenilo zgodovino, njegov pogum je spremenil življenja.

Leta 1977 je Harvey Milk v San Franciscu kot prvi odkrit homoseksualec v Ameriki zasedel vplivno državno službo. Njegova zmaga ni bila zgolj zmaga za pravice homoseksualcev; poskrbel je za koalicije v celotnem političnem spektru. Kot zagrizenega borca za človekove pravice ga je imela, pred njegovo prezgodnjo smrtjo leta 1978, za junaka celotna Amerika, od starejše populacije do sindikalistov. Pod režisersko taktirko oskarjevega nominiranca Gusa Van Santa je glavno vlogo v celovečercu, posnetem po izvirnem scenariju Dustina Lancea Blacka v San Franciscu, prevzel oskarjevec Sean Penn.

Celovečerec Milk je vpogled v zadnjih osem let življenja Harveyja Milka. Zgodba se prične v New Yorku. Milk praznuje svoj 40. rojstni dan. Novim ciljem naproti se s svojim ljubimcem Scottom Smithom preseli v San Francisco, kjer v delavski soseščini odpreta majhno trgovino Castro Camera, kamor kmalu pričnejo zahajati homoseksualci z vseh koncev države. Poln energije, upanja in optimizma se Milk prične zavzemati za enakopravnost in enake priložnosti vseh ljudi. S svojo veliko naklonjenostjo mestu in njegovim prebivalcem naleti na podporo tako mladih kot starejših, ne glede na njihovo spolno usmerjenost, in to v obdobju, ko so bili predsodki in nasilje nad homoseksualci nekaj povsem običajnega in sprejemljivega.

Ob zvesti podpori Scotta ter novih prijateljev in prostovoljcev se Milk poda v politične vode. Kmalu ga pozna sleherni prebivalec mesta, njegovo ime pa odmeva tudi drugod. Toda srditi boj za položaj v mestni vladi ga stane razmerja s Scottom. Med četrto kampanjo za državno službo je njegov novi ljubimec Jack Lira.

Kampanja je naposled uspešna in Milk je izvoljen za nadzornika mestne cone District 5. Svoje delo opravlja korektno, hkrati pa se bori za pravice istospolno usmerjenih na delovnih mestih. Bori se proti razpisu referenduma za odpust homoseksualnih učiteljev in njihovih zagovornikov. Njegovi politični nazori pa se vse bolj razhajajo z nazori na novo izvoljenega nadzornika Dana Whitea in zdi se, da se bo njegova borba končala tragično.

Spomini na Milka

Harvey Milk:

[1973, med prvo kampanjo]: “Davki in prioritete se spreminjajo iz leta v leto, kar pa ni mogoče trditi za svobodo.”

 [1977, po izvolitvi] “Izvoljen sem bil, da vzpostavim dialog v imenu vseh ljudi, vseh težav. Težav, ki pestijo to mesto, pestijo vse nas.”

[1977, posneta misel] “Povsem se zavedam, da oseba, ki se zavzema za nekaj, za kar se zavzemam sam – aktivist, homoseksualni aktivist – postane tarča ali morebitna tarča nekoga, ki je negotov, prestrašen, zaskrbljen ali nemiren.”

[1978, parada za svobodo homoseksualcev] “Zbudi se, Amerika… Konec rasizmu, konec seksizmu, konec diskriminaciji starejših, konec sovraštvu nasploh… ne bodo nas več nadlegovali, ne bomo več skrivali svoje spolne usmerjenosti… Nič več!”

[1978, eden izmed zadnjih govorov pred smrtjo] “Prosim, nadaljujte to gibanje, saj je moja izvolitev pomenila upanje za mlade. Morate jim dati upanje.”

Igralska zasedba

Sean Penn (Harvey Milk) je štirikratni nominiranec za oskarja v kategoriji najboljši igralec, in sicer z vlogami v filmu Tima Robbinsa Dead Man Walking (najboljši igralec na berlinskem filmskem festivalu leta 1996), Woodyja Allena Sweet and Lowdown, Jessie Nelson I am Sam in Clinta Eastwooda Mystic River. Slednja vloga mu je prinesla oskarja in zlati globus za najboljšega igralca.

V njegovo filmografijo med drugim sodijo celovečerci Taps Harolda Beckerja, Fast Times at Ridgemont High Amy Heckerling, Racing with the Moon Richarda Benjamina, The Falcon and the Snowman Johna Schlesingerja At Close Range Jamesa Foleyja, Colors Dennisa Hopperja, Casualties of War in Carlito’s Way Briana De Palme, We’re No Angels Neila Jordana, State of Grace Phila Joanoua, She’s So Lovely Nicka Cassavetesa (najboljši igralec na filmskem festivalu v Cannesu leta 1997), U-Turn Olivera Stonea, Hurlyburly Anthonyja Drazana (najboljši igralec na beneškem filmskem festivalu leta 1998), 21 Grams Alejandra Gonzáleza Iñárrituja (najboljši igralec na beneškem filmskem festivalu leta 2003), The Interpreter Sydneyja Pollacka, All the King’s Men Stevena Zailliana in The Thin Red Line Terrenca Malicka. Njegov režiserski prvenec je bil leta 1991 film The Indian Runner, za katerega prejme zasluge še kot scenarist in producent. Njegova naslednja režija je bil The Crossing Guard leta 1995. Nato je kot scenarist in režiser sodeloval pri projektu 11'09"01, ki je združil 11 režiserjev iz vseh koncev sveta. Predlani se je pod projekt Into the Wild podpisal kot scenarist, producent in režiser. Z vlogo slednjega si je prislužil nominacijo za nagrado Directors Guild of America, na filmskem festivalu v Palm Springsu pa so ga izbrali za režiserja leta. V filmu je zaigral tudi Emile Hirsch, ki je bila nominiran za nagrado Screen Actors Guild.

Emile Hirsch (Cleve Jones) je za vlogo v celovečercu Seana Penna, Into the Wild, poleg že omenjene nominacije za nagrado Screen Actors Guild prejel tudi nagrado National Board of Review za najboljšega novinca med igralci ter nagrado za vzhajajočo zvezdo na filmskem festivalu v Palm Springsu. Filmsko zasedbo je dopolnjeval tudi v filmu Nicka Cassavetesa, Alpha Dog, Catherine Hardwicke, Lords of Dogtown, bratov Wachowski, Speed Racer, Dana Harrisa, Imaginary Heroes, Lukea Greenfielda, The Girl Next Door, Michaela Burkea, The Mudge Boy, Michaela Hoffmana, The Emperor’s Club, Petra Carea, The Dangerous Lives of Altar Boys, ter nazadnje Anga Leeja Taking Woodstock.

Josh Brolin (Dan White) je pred nedavnim končal snemanje filma Oliverja Stonea, W, v katerem se je preizkusil v vlogi Georgea W. Busha. Leta 2007 je sodeloval z režiserjema Joelom in Ethanom Coenom v uspešnici No Country for Old Men, ki je bila nagrajena s štirimi oskarji, tudi za najboljši celovečerec in najboljšega režiserja, ter istega leta z Ridleyjem Scottom v kriminalni drami American Gangster. Zaigral je še v filmu Paula Haggisa, In the Valley of Elah, Roberta Rodrigueza, Planet Terror, Johna Stockwella, Into the Blue, Victorja Nuneza, Coastlines, Paula Verhoevena, Hollow Man, Jamesa D. Sterna, All the Rage, Guillerma del Tora, Mimic in Davida O. Russella, Flirting with Disaster. Svojo prvo filmsko vlogo je zabeležil v pustolovski komediji Richarda Donnerja, The Goonies. Trenutno skupaj s Chrisom Mooreom, Anthonyjen Arnoveom in Howardom Zinnom producira dokumentarec The People Speak. Lani je režiral kratki film X, pri katerem je prevzel tudi vlogo scenarista in producenta.

Diego Luna (Jack Lira) je leta 2001 navdušil občinstvo z glavno vlogo v za oskarja nominirani komediji Alfonsa Cuaróna, Y Tu Mamá Tambié. Njegova najnovejša igralska projekta sta komedija Carlosa Cuaróna, Rudo y Cursi, in drama Agustina Diaza Yanesa, Sólo quiero caminar. Z zgodnejšimi vlogami se je preizkusil v filmih Before Night Falls, Ambar, Un Hilito De Sangre, Un Dulce Olor A Muerte, El Cometa, Todo El Poder in Ciudades Oscuras. Zatem smo ga lahko videli v celovečercih, kot so The Terminal Stevena Spielberga, Frida Julie Taymor, Open Range Kevina Costnerja, Criminal Gregoryja Jacobsa, Nicotina Huga Rodrígueza, Fade to Black Oliverja Parkerja in Mister Lonely Harmonyja Korinea. redlani je režiral dokumentarec J.C. Chávez, ki se je premierno zavrtel na filmskem festivalu v Tribeci

James Franco (Scott Smith) si je priigral številne nagrade z vlogo legende Jamesa Deana v istoimenskem televizijskem filmu Marka Rydella, med drugim zlati globus ter nominacijo za emmyja. Na velikih platnih je v vlogi Harryja Osborna navduševal v izjemno uspešni trilogiji Sama Raimija, Spider Man. Svoj igralski talent je prikazal tudi v filmu Davida Gordona Greena, Pineapple Express, Paula Haggisa, In the Valley of Elah, Tommyja O’Haverja, An American Crime, Karen Moncrieff, The Dead Girl, Tonyja Billa, Flyboys, Kevina Reynoldsa Tristan + Isolde, Roberta Altmana, The Company, Johna Dahla, The Great Raid, Nicolasa Cagea, Sonny, Scotta Kalverta, Deuces Wild, Michaela Catona-Jonesa, City by the Sea, in nazadnje Georgea C. Wolfea, Nights in Rodanthe. Na televiziji je gostoval v kritično odlično sprejeti, z emmyjem nagrajeni seriji Freaks and Geeks. Napisal in režiral je več kratkih iger, v katerih je tudi zaigral. Iz dveh izmed njih, Fool's Gold in The Ape, sta nastala neodvisna celovečerca, pri katerih je Franco, kot režiser, ustvarjal po scenarijih, ki ju je napisal skupaj z Merriwether Williams. Pred kratkim je režiral dramo Good Time Max ter v njej tudi zaigral.

Filmska ekipa

Gus Van Sant (režiser)

Njegova prva režija je drama Mala Noche iz leta 1985. Losangeleški filmski kritiki so jo izbrali za najboljši neodvisni/eksperimentalni film. Med njegovimi naslednjimi režijami so Drugstore Cowboy, My Own Private Idaho, Even Cowgirls Get the Blues in To Die For. Za vlogo v slednjem je Nicole Kidman prejela zlati globus za najboljšo igralko.

Leta 1997 je sledila režija drame Good Will Hunting, ki mu je prinesla nominacijo za oskarja v kategoriji najboljši režiser. Film je bil nominiran še v osmih kategorijah, oskarja pa so domov odnesli Robin Williams (najboljši stranski igralec) ter Ben Affleck in Matt Damon (najboljši izvirni scenarij).

Po celovečercih Psycho, Finding Forrester in Gerry je sledil Elephant. Zanj je Van Sant prejel glavno nagrado Palme d’Or in nagrado za najboljšega režiserja na filmskem festivalu v Cannesu leta 2003. V Cannesu je sodeloval tudi dve leti pozneje, z glasbeno dramo Last Days, pa tudi leta 2007, z dramo Paranoid Park, ki je bila izbrana za nagrado ob 60. obletnici festivala.

Skozi celotno kariero je režiral kratke filme, kot so The Discipline of D.E., Ballad of the Skeletons, Five Ways to Kill Yourself, Thanksgiving Prayer, Le Marais (segment celovečerca Paris, je t’aime) in Mansion on the Hill, ki je del lanskega projekta 8, ustvarjenega z namenom ozavestiti ljudi o težavah, s katerimi se danes spopada svet.