O produkciji

Po velikem uspehu režijskega prvenca Pravzaprav ljubezen je Richard Curtis začel razmišljati o naslednjem filmu. Premleval je tudi spomine na otroštvo, ko je pozno ponoči skrivaj poslušal piratske postaje, ki so oddajale z ladij malo ven iz ozemeljskih voda Velike Britanije.

Te radijske postaje so neizmernim množicam poslušalcev predstavile ikone rokenrola, kot so The Beatles, The Rolling Stones in The Kinks, pa tudi legendarne soliste, kot so Jimmy Hendrix, Dusty Springfield, Janis Joplin in Aretha Franklin. Pirati so bili seveda trn v peti vlade, ki je storila vse, da bi preprečila program, ki je z mednarodnih voda prihajal v domove milijonov navdušenih Britancev. 

Pod vtisom Altmanove kultne klasike M*A*S*H in Landisovega prelomnega Animal House je Curtis želel ustvariti podobno komedijo z neformalno strukturo in norimi štosi, ki so neizogibni, ko je na majhnem prostoru zaprta gruča moških. Kot pojasnjuje Curtis:  “Začel sem zapisovati, kaj vse bi lahko na ladji, polni moških, lahko šlo narobe. Kakšni bodo njihovi odnosi z dekleti? Ali dekleta prihajajo seksat k njim? Kaj se zgodi, če ima kdo punco? Kako sploh dobiš punco, če si na ladji?” 

Scenarij je pri Working Titlu dobil zeleno luč in začelo se je iskanje igralcev. Samo za vlogo mladega Carla so si ogledali 60 igralcev. In samo Tom Sturridge je imel primerno sproščen in rahlo zmeden nastop. 23-letnik pravi, da je bilo igranje v tem filmu zanj zelo podobno Carlovi izkušnji na ladji, le da je Carl povsem očaran in osupel, ko ima priložnost spoznati slavne DJ-e, Tom pa se je enako počutil, ko so na sceni ob njem stali znani in priznani veterani Philip Seymour Hoffman, Bill Nighy, Rhys Ifans in Nick Frost.

Za vlogo Grofa so nujno hoteli imeti Američana. “Najslavnejši DJ tistega obdobja je bil Američan po imenu Emperor Rosko,” pravi Curtis. “Zato smo bili navdušeni, da smo za vlogo dobili Američana in obenem najboljšega igralca na svetu.”

Bill Nighy, ki je s Curtisom sodeloval že pri filmih Love Actually in The Girl in the Café, je postal Quentin, ležerni kapitan ladje in lastnik piratske radijske postaje. Vlogo je sprejel, ne da bi sploh prebral scenarij. “Richarda občudujem, navdušen sem nad njegovim pisanjem in vedel sem, da bo scenarij odličen. Nisem se zmotil.” Nighy je eden tistih igralcev, za katerega se v Curtisovem scenariju vedno najde vloga. Tudi če ga nima v mislih od samega začetka, se na koncu izkaže, da je en lik podzavestno oblikoval posebej zanj.

Za vlogo karizmatičnega Gavina, ki se vrne iz Amerike, da bi spet zasedel mesto kralja radijskih valov, ki mu po njegovem mnenju pripada, so poklicali še enega rednega člana zasedb v filmih, ki jih producira Working Title, Rhysa Ifansa, ki smo ga videli ob Hughu Grantu v Notting Hillu. Na ladji pa se jim pridruži še množica priznanih in priljubljenih igralcev iz različnih britanskih serij in filmov.

Curtisova zgodba pa gledalcem ne predstavi samo piratskega življenja, popelje jih tudi med vladne zagrizence, ki hočejo pirate ustaviti in za vedno utišati. Na njihovem čelu je vladni minister sir Alexander Dormandy, ki se hoče znebiti razuzdancev, mamilašev in sodrge, ki brede po greznici nemorale, kakor jim pravi. Temu cilju posveti vso energijo in ves svoj čas. Vlogo zlikovca v filmu je z veseljem sprejel priznani igralec, ki se je doslej izkazal v vseh zvrsteh igre, od Shakespearjevih dram do lahkotnih komedij, Kenneth Branagh. 

In ko Quentin razvije nekakšen očetovsko-mentorski odnos s Carlom, ima tudi Dormandy svojega varovanca, mladega in ambicioznega vladnega uradnika Pezdo, ki ga igra  Jack Davenport.

V pripravah na vloge so večino zasedbe poslali živet in vadit na ladjo, kjer so potem tudi snemali. Tako so že pred prvim kadrom med sabo spletli podoben odnos, kot ga imajo liki v filmu. Da bi jim bolje predstavil, kakšen film bodo snemali, jim je Curtis med vajami zavrtel Altmanov M*A*S*H. 

Poleg tega so si pomagali s tehničnim svetovalcem, Johnom Revellom,  nekdanjim piratskim radijskim DJ-em Johnnyjem Walkerjem in sedanjim DJ-em Chrisom Evansom, ki so jim v pravem studiu predstavili načine radijskega nastopanja in povezovanja programa. Ob koncu vaj je vsak od filmskih DJ-ev moral posneti uro radijskega programa, ki so ga potem uporabili v filmu.

Zaradi prekrivajočih se urnikov je Philip Seymour Hoffman na snemanje prišel nekaj tednov pozneje in edini ni imel priložnosti vaditi. Imel je samo eno uro časa, da se nauči biti DJ.

Zaradi omejitev, ki jih z ozkimi hodniki in majhnimi kabinami predstavlja ladja, na kateri so dejansko snemali, so se odločili, da bosta dva snemalca hodila po ladji in snemala vse, kar jima pride pred objektiv, bodisi igrane prizore, bodisi kaj drugega. Zato je vzdušje filma tako kaotično, kot mora biti na piratski radijski postaji na morju. Kamera se preprosto premika, kjer se more. In občutek imamo, da smo mi v samem filmu in se pretikamo skozi ozke hodnike mimo drugih ljudi, ki jih srečamo. Curtis je za pravi občutek na snemanju poskrbel, da je tudi med odmori iz zvočnikov donel rokenrol, rokenrol so poslušali, ko so se vozili na snemanja, in celo, ko so med odmoru kdaj pa kdaj na ladji ribarili.

Glasba v filmu je eden od glavnih junakov. Pri tem je Curtis sodeloval z glasbenim urednikom Nickom Angelom. Najprej sta naredila seznam okoli 200 pesmi, ki bi jih lahko uporabili v filmu. To zbirko so posneli na iPode in jih razdelili igralcem v vlogah DJ-ev, da so malce osvežili spomin na uspešnice tistega časa. Ko se je bližalo snemanje, so seznam oklestili na 70 pesmi, nazadnje pa jih je v sam film prišlo 54, kar je za film izjemna številka, toda kaj manj bi v takem filmu pustilo praznino. Na zgoščenki s filmsko glasbo jih bo zbranih 40. Poleg teh pesmi je Hans Zimmer za film napisal tudi izvirno glasbo.